Če je šimpanzov mladiček prehlajen, če so žirafe v stresu, če hrček hujša, zajčku pa zraste zob, če indijski kos kašlja, če se morski prašiček praska in če, bognedaj, želvi ne prija hrana. Koga pokličejo, na koga se obrnejo? Pravi naslov za vse te težave je Marjan Kastelic, veterinar za eksotične živali in ptiče, ki ima v Grosupljem Bubo – kliniko za male in eksotične živali ter ptiče – hkrati pa skrbi za živali v ljubljanskem živalskem vrtu, torej za skoraj petsto živih bitij, če ne štejemo žuželk.

Marjan Kastelic skrbi tudi za tri mlade žirafe, stare od eno do dve leti. Pravi, da ne opaža posledic stresa zaradi potovanja iz češkega živalskega vrta v Olomucu v Ljubljano in da so se živali dobro prilagodile na novo okolje.

Ko je bil deček, je gojil ptiče. Še danes bi se Marjan Kastelic – ta 38-letni priznani in predani strokovnjak, ki se ponaša z neverjetnimi četrt stoletja dolgimi veterinarskimi izkušnjami – najraje opredelil samo za ptice. Zanj so sinonim svobode in širine. A mu za zdaj njegova neustavljiva želja po novem in raznovrstnem znanju ne dopušča tako ozke specialnosti. Zanj je izziv vsaka eksotična žival, zato je prve veterinarske korake naredil v živalskem vrtu. Vanj se je nedavno vrnil kot koncesionar in pod okriljem svoje lastne veterinarske klinike.

Kravja pedikura.

Že zelo mlad si je začrtal svojo življenjsko pot, saj mu je bila veterina dobesedno pisana na kožo: srednja veterinarska šola in praksa pri veterinarju, ki je hodil po terenu, ter šele nato študij. Na fakulteto ni stopil »iz salonskih čevljev«, temveč iz blatnih škornjev, v katerih je spremljal kotenje prašičev in rezal kravje parklje. Vso srednjo šolo in fakulteto je po kmetijah spremljal izkušenega veterinarja in se od njega ogromno naučil. V šali pravi, da si je današnjo kliniko prislužil s »kravjo pedikuro«, pri čemer si je že kot veterinarski pomočnik pridobival zaupanje tistih, ki zdaj prihajajo na njegovo kliniko. V Bubi še vedno poskrbijo za živali s kmetij, čeprav je to predvsem klinika za male in eksotične živali. Marjanu je bilo vedno v največje veselje, če je pozdravil žival in osrečil njenega lastnika, saj je s tem tako rekoč »ubil dve muhi na en mah«.

Eno življenje bo premalo.

Ko je začel poklicno pot, je bil zaposlen na Veterinarski fakulteti,v ambulanti za male eksotične živali, nato pa je – kot poudarja, skupaj z ženo Petro – postavil na noge Bubo, kliniko, ki ob v hiši, v kateri živi družina (katere člani so še devetletna Eva, šestletni Gal in enoinpolletna Tea), stoji na prekrasnem kosu zemlje ob ribniku z mlinskim kolesom. Hiša je tudi sicer polna živali: imajo dva psa, tri mačke, kunce in prašičke, žena Petra pa se je začela navduševati nad pajki. V trgovini ob kliniki prodajajo male živali, ki jih otroci kaj hitro vzamejo za svoje, tako da tudi ti večino časa preživijo na kliniki ali v trgovini. Za družino Kastelic je to slog življenja.

Žena ga včasih pokara, da ne zna izpreči, Marjan pa tudi takrat, ko si privošči oddih, začne kaj hitro brskati po kakšnem novem področju veterine, ki bi lahko bilo zanj izziv. Očitno je, da bo eno življenje prekratko za vse njegove načrte.

Ker klinika desetletje po odprtju že deluje usklajeno in organizirano, si najbolj želi do konca skovati prihodnost veterine v živalskem vrtu, in to v sodelovanju s kolegom, ki je prav zaradi tega prišel iz Češke, in kolegico, ki se na Veterinarski fakulteti ukvarja z eksotičnimi živalmi. Upa tudi, da bodo do konca leta dosegli status za sistem Balai – program za nadzor bolezni, ki bi jim olajšal izmenjevanje živali z drugimi živalskimi vrtovi.

Marjan je vsak dan v živalskem vrtu, doma si prizadeva tudi sam delati v ambulanti, hkrati pa ostati v stiku s praktičnim delom. Zanj je še vedno enako velik izziv pomagati pri telitvi na kmetiji, izbrati psihoterapevtski program za zdravljenje nimfe, ki sama sebe obdeluje s kljunom, skrbeti za viroznega šimpanza ali prehlajenega kosa.
Neprespane noči. Obstajajo meje, ki si jih moramo ljudje postaviti v svoji (sebični?) ljubezni do živali, nas opozarja veterinar Marjan Kastelic. To je še posebej pomembno za eksotične živali, ki ne živijo v našem okolju in potrebujejo posebne življenjske razmere. »Kuža potrebuje le ljubezen, dom in dobro hrano. Eksotične živali pa potrebujejo skrb, ki zahteva veliko znanja. Zato sem vedno nesrečen, ko mi ljudje pripeljejo žival, ki so si jo omislili, pri tem pa zanjo ne znajo skrbeti. Najprej se je treba o živali dobro podučiti in se šele nato odločiti za nakup,« poudarja.

Dr. Kastelic pravi, da ne smemo nikoli spregledati tega, kje je meja med zdravljenjem in mučenjem živali. Kdaj in kako odpreti oči človeku, da bo sam videl to mejo?
»Lastniku vedno povem, da je do neke meje ljubezen, od tam naprej pa samo še naš egoizem. Ko želijo žival pri življenju ohranjati zaradi sebe in ne zaradi same živali, jih opozorim, da žival trpi in da ji moramo skrajšati trpljenje.«

Koliko zaradi omejenega prostora trpijo živali v živalskem vrtu, si drznem vprašati. »Za te živali storimo vse, kar je v naši moči, kljub temu pa se ne moremo sprenevedati, da to ni neka oblika omejenosti. Poskušamo jim zagotoviti tisto najboljše, kar zadeva hrano in oskrbo. Ker pa so bile vse te živali že vzgojene v ujetništvu in torej ne poznajo življenja v naravi, na prostem sploh ne bi znale živeti. Ker ne poznajo drugačnega življenja, po našem prepričanju niso pod kakšnim hujšim stresom. Če dosežemo, da se živali razmnožujejo, so prav mladički najboljši dokaz, da se živali pri nas dobro počutijo,« sklene Marjan Kastelic in nam ob tem zaupa, da ga je zaradi malega  šimpanza Nina ponoči tako zelo skrbelo, kot ga skrbi, kadar zboli kateri od njegovih treh otrok.